Meditacija na cvet

 

 

Hodim po stezici … Čez čas me pot pripelje
do majhne hiše ob kateri leži urejen vrt …
Usedem se na leseno klop sredi vrta …
Ob klopi opazim rasti v zemlji
najlepšo rožo kot si jo lahko zamislim …
Njena lepota me prevzame,
opazujem jo in jo občudujem …

Celotni prizor preveva mir in spokojnost …
V meni prevladuje občutek
varnosti in izpolnjenosti …
Z vsakim vdihom in izdihom
se bolj polnim z nežno radostjo,
ki jo ponuja opazovanje lepote te rože …
Čutim, da ta prekrasna roža raste samo zame.
Raste samo zato, da bi se vedno znova vračal k njej
in s svojim pogledom pil njeno lepoto,
nekako tako kot bi rajski metulj
pil nektar iz rože ljubezni…

V mojih prsih in srcu se predrami
nežen občutek ljubezni,
ki polagoma preplavi celo telo …
Občutim se izpolnjenega …
Čas se ustavi …
Ničesar drugega si ne želim
kot samo biti izpolnjen s toplino ljubezni do te rože …

Nato si zaželim nekaj narediti za to rožo …
Za klopco opazim zalivalko za rože …
Vstanem in z zalivalko v roki stopim do vode …
Pri hoji čutim vsak gib svojega telesa
in vsak gib je prežet še z izpolnjujočim občutkom
dejavne ljubezni do te rože …
Zajamem kristalno čisto vodo,
se vrnem k svoji roži in jo počasi zalijem …

Zopet se usedem in opazujem rožo.
Ob tem čutim kako mi roža vrača ljubezen s svojo lepoto …
Z vsakim vdihom in izdihom
se bolj in bolj polnim z občutkom ljubezni …

Nato začnem postajati pozoren na lepoto znotraj sebe,
ki tako žari v obliki čustva ljubezni …
Ta izpolnjujoč občutek vedno obstaja v meni kot možnost,
da ga doživim tudi brez zunanjih spodbud;
samo zaželeti si ga moram in me bo počasi in nežno oblil kot val,
vedno znova in vedno znova …
Sprostim se in dopustim, da to čustvo ljubezni
preplavi vsak delček mojega telesa.
Z vsakim izdihom potuje val ljubezni v drug del mojega telesa:
…potuje v glavo….potuje v roke… potuje v trup… potuje v noge…
Sedaj usmerim tok ljubezni v tisti del mojega telesa
za katerega čutim, da jo še posebej potrebuje…

Postati zaljubljen v ta občutek brezpogojne ljubezni,
ga doživljati čim več preko celega dneva
in ga udejanjati v zunanjem svetu
skozi svoje akcije v dobro za druge ljudi,
za druga bitja in naravo
je lahko eden od smislov mojega življenja …

Sedaj iz spomina prikličem prizor iz svojega realnega življenja.
V tem prizoru nekaj počnem v dobro drugih ljudi:
doma, v službi, kjerkoli …
Vse dejavnosti, ki jih izvajam so prežete
z občutkom brezpogojne in dejavne ljubezni, ki jo doživljam zdaj …
Izpolnjen sem in ničesar ne pričakujem v povračilo
– ne pričakujem vračanja pozornosti in ljubezni
s strani teh ljudi, kajti jaz to že imam v sebi
in v polni meri pijem iz notranjega vrelca najčistejše vode ljubezni …
Ne glede na to kako neljuba ali dolgočasna so ta opravila
se me to ne dotakne in me to ne moti
saj v sebi doživljam čustvo brezpogojne ljubezni,
ki ni odvisna od dogodkov zunaj mene …