Dogodivščina na festivalu “Dan Sonca”

1006244_133453813526897_300451603_nDne 9.junija 2013 je Društvo Lotisa prvič sodelovalo na festivalu Dan sonca, v Rašici pri Velikih Laščah.

Izvedli smo dve delavnici, prva je bila na temo likovne terapije za otroke, z imenom ČAROBNA PALICA,BARVANJE ALI IZDELOVANJE MANDAL, in jo je izvajala Janja Enova.Udeležilo se je je kar nekaj otrok, ki so zelo uživali med risanjem in barvanjem mandal, ter pri izdelavi pisanih čarobnih palic.

Druga delavnica se je imenovala DOGODIVŠČINA ZEMLJEVID POTI DO IZVIRA NOTRANJE MODROSTI, vodil sem jo Dušan Enova.

Do 12:30 ure se je zbralo pet pohodnic s katerimi sem se odpravil do bližnjega izvira vode in nazaj. Kakšnih 200 metrov smo morali prehoditi po asfaltni cesti od Trubarjeve domačije. Ko smo se spuščali po hribčku sem začutil veter , ki se je zaganjal v mojo postavo. Povedal sem, da je veter lahko tudi simbol sprememb. Nihče od nas ni slutil, da nas bo isti veter na izredno zanimiv način »ogovoril« na koncu poti,ko se bomo po isti poti vračali na prizorišče festivala.

Na rahlem ovinku ceste, ki zavijev levo, smo pustili cesto za seboj in se ustavili na majhni jasi. S pogledom sem zaokrožil našo prvo postajo in jim pojasnil, da smo stopili v kraljestvo narave in moramo v sebi izraziti hvalažnost za vse darove, ki nam jih narava daje. V tem trenutku nas je preletel metulj Cekinček, kar je prelepa sinhroniciteta, saj metulji simbolizirajo osebnostno transformacijo,metamorfozo, in so čuvarji vhoda v vzporedni svet simbolov, v katerega smo ravnokar vstopili. Pohodnicam sem povedal, da nam narava s svojo raznolikostjo ponuja izredno veliko možnosti za lovljenje sinhronicitet in simbolov. Simboli so lahko vsepovsod, v slučajnostnem srečanju z živalmi, na tleh ( v obliki kamnov, na hlodih, v obliki rastlin,…),  na rastju ( na lubju dreves, oblika dreves,…), na nebu ( oblika oblakov), le pustiti je treba , da nas iz notranjosti psihe vodi Družina Arhetipov, in bomo intuitivno opazili znake vnaravi, ki nam bodo povedali kaj je trenutno aktualno za naš osebni razvoj.

Rahlo shojena potka  v travi, nekaj metrov hoda in že mi preči pot Ivanjščica, fotografiram jo in jo v loku obidem. To moje dejanje je sprožilo pojav simbolike pri eni od pohodnic, kar kasneje izzvem. Kaj mi pomeni oblika in barva Ivanjščice v sedanjem trenutku? Takoj me spomni na razvoj vrlin v Duši s svojimi belimi cvetnimi listi. Rumeni krog prašnikov v sredini cveta pa na zaokroženo osebnost, na končni stadij individuacije osebnosti človeka. Torej bo ta dogodivščina še en kamenček v gradniku moje osebnosti, v razvoju moje duše. Kako lepo ! To spoznanje mi pridoda k še boljšemu razpoloženju.

Naslednji simbol, ki ga je ujela moja čuječa pozornost, je bil veliki lapuhov list v obliki srca, skozi njegovo odprtino je rasla v višino biljka. Tako preprosto je res, da gre naša osebnostna rast vedno skozi prostore duhovnega srca, do modrosti se pride skozi srčnost, ki mora biti pravilno zastavljena, imeti rad sebe kot tudi druge, v pravem pomenu besede. Tega se učimo celo življenje.

Hodili smo že nekaj minut, ko sem spontano usmeril pogled navzgor, in oko fotoaparata je zabeležilo okroglo ploskev modrega neba v objemu oblakov. Zopet simbol zaokrožitve osebnosti, ki se mora udejanjiti tako na zemlji kot na nebu, tako v praktičnem vsakodnevnem življenju, kot v mislih in kreativni imaginaciji.

Že smo bili v bližini izvira Stajškega studenca, ko mi pozornost ujamejo kriki na nebu: bistveno manjša ptica ( menda je bila sraka ) se je zaganjala v temno ujedo. Očitno jo je želela pregnati s področja kjer se nahajajo njeni otroci, ki bi bili lahek plen ptice roparice. Kaj naj bi mi to pomenilo, oziroma vsem nam, prijetni družbi,ki se je napotila na nevsakdanjo dogodivščino v naravo? Vsakemu od nas lahko pomeni nekaj drugega, in sicer v kontekstu trenutnih aktuanih dogajanj vživljenju vsakega. Morda to pomeni pogum, zaupati vase, spustiti se v boj za boljše čase za vsakega izmed nas in za celotno družbo. Tudi ta projekt je delček v mozaiku aktivnega zavzemanja za pravičnejšo, in bolj zdravo družbo.

Na razpotju smo, petdeset metrov v levo smo že zagledali vhod v gozdno katedralo, ki ga je zapiral čuvaj,ogromna skala. V desno je vodila gozdna pot in v tej smeri je poletel cekinček ( ga nisem uspel fotografirati ) in mi pokazal smer po kateri se bomo vrnili, sajbomo naredili še nekaj poti od izvira navzgor po hribu,  v obliki pentlje.

Ob skali čuvaju smo se ustavili in sem se namenil dekletom povedati nekaj o Vodnem Bontonu. Naravo moramo spoštovati in moja prijateljica Jerneja Pavček ( pobudnica gibanja Hoja za vodopri nas v Sloveniji ) me je prosila naj vsekakor pohodnikom povem o primernem vedenju ljudi v neposredni bližini naravnih vodnih pojavov. Začel sem govoriti kako moramo biti spoštljivo tiho ob izviru vode , oziroma vsaj ne biti preglasni, saj ima narava , živali rade mir. Prav tedaj se je v bližini zaslišalo grozovito ropotanje kmetijskega traktorja in s tem poskrbelo za kontrast, super sinhroniciteta. Poskrbeti je treba tudi za čisto okolje, da ne pustimo za seboj odpadke , ki so večinoma strupeni za naravo. Skala na katerije veliko naravnih brazd, ki skrivajo pestro simboliko, je bila pripeljana sstrani skrbnih vaščanov Rašice, saj so nemarni ljudje prihajali po vodo kar zavtomobili, in sicer prav k izviru.

Izvir je lepo urejen, obdaja ga prijeten hlad drevesne katedrale oziroma bolje rečeno, amfiteater, ki ga formira nabrežina.  Osvežili smo si grlo s prijetno hladno vodo, ki smo jo tudi natočili v svoje steklenice. Uživali smo v zdravilnem miru tega svetega kraja, kjer se lahko vsak počuti mlajšega, predvsem v srcu. Nekdo od vaščanov je na leseno tablo napisal verz večne pesmi:» …ko tu v skrivnostni samoti piješ vodo studenca, ti vrne mladost …«.

Napolnil sem tudi dva plastična kontejnerčka z vodo, da bi ga vsak del poti nosil, in tako vsaj minimalno občutil težo vodnega tovora, ki ga morajo vsakdan nositi ubogi afriški otroci, saj so vodnjaki pitne vode lahko daleč tudi več kilometrov.  Tako sem podal en kontejnerček najbližji udeleženki pohoda, ki ga je brez besed sprejela. Takoj se je oglasila druga in povedala, da ona ne sme nositi tovora zaradi operacije na hrbtenici. Pogledal sem obe in odvrnil zakaj pa tega ni povedala sama? Menim, da je tukaj in zdaj skrivnostna modrost v globini naše duševnosti  pokazala na zelo pomembno spretnost v medsebojni komunikaciji, postaviti se zase in na pravi način reči NE.

Ob povratku se je zopet oglasil veter, vendar nismo takoj vedeli, da je on. Slišalo se je kot zavijanje sove uharice v bližnjem gozdiču. Ena od pohodnic je kmalu ugotovila, da ta skrivnostni zvok proizvaja veter, ki se preriva skozi režo v bližnji obcestni tabli. Slišalo se je kot nekakšen opomin, naj ne pozabimo  na neokrnjenost narave, nenehno se naj trudimo za njeno ohranitev, saj je ona naša edina mati.

Upam, da bo nekaj pohodnic uspelo najti čas in napisati nekaj stavkov o tem kako so doživele to nenavadno dogodivščino, in nam posredovati nekaj svojih fotografiranih simbolov, s svojimi pojasnili.

[galerija slik na FB strani]

Hvala vam za branje,

Dušan Enova